Obvarujmo šole narodnih skupnosti pred političnim spopadom In evidenza

Obvarujmo šole narodnih skupnosti pred političnim spopadom

Skrb za šole avtohtonih narodnih skupnosti je v prvi vrsti moralni imperativ, šele za tem pravni. Verjamem, da s tem soglašajo vsi, ki jih vodi zdrava pamet. O tem, kako izvajati takšno skrb v praksi, pa obstajajo različna mnenja.  

Sprememba zakonodaje o šolah italijanske in madžarske narodne skupnosti v Sloveniji, ki sta jo predložila poslanca Državnega zbora Felice Žiža in Ferenc Horváth dne 19. in 24 novembra 2021, je naši dve narodni skupnosti ponovno postavila v središče ostrega političnega spopada. Iz spoštovanja do madžarskih prijateljev se bom na tem mestu osredotočil zgolj na italijansko narodno skupnost.

Strinjam se s cilji zakonskega predloga poslancev, katerih namen je izboljšati jezikovno znanje učiteljev in nepedagoškega osebja v naših šolah, potem ko so bila merila za znanje italijanskega jezika z novo zakonodajo leta 2001 drastično in neustrezno znižana. Leta 2018, ko je bilo sprejeto odstopanje od določb posebnega statuta, ki je bil del Londonskega memoranduma iz leta 1954, so se merila še dodatno znižala.   

Izbrana metoda oziroma pot, ki sta jo italijanski in madžarski poslanec ubrala za dosego takšnega cilja, pa je bila pogubna: glede tako pomembnega zakona, ki zadeva obstoj naše skupnosti, bi bilo treba iskati in doseči soglasje vseh ali vsaj velike večine političnih sil, ne le nekaterih – oziroma večine, ki podpira sedanjo vlado. Okoliščine, kot je bil pozitiven izid glasovanja v Državnem zboru dne 13. januarja 2022 s 44 glasovi za, 33 proti in 4 vzdržanimi, ter odložilni veto Državnega sveta, ki predstavlja civilno družbo, dne 19. januarja 2022 s 23 glasovi za, 5 glasovi proti in 5 vzdržanimi glasovi, kot tudi novo glasovanje dne 4. februarja 2022, ko je od potrebnih 46 glasov za bilo ponovno zbranih 44 glasov, glasovi proti so narasli na 35, število vzdržanih pa se je povečalo na 7 - so zelo resna politična dejstva, ki bi nas morala spodbuditi k razmisleku! 

Odločitev italijanskega poslanca v slovenskem Državnem zboru, da podpre večji del, če ne celo vseh zakonodajnih pobud sedanje vlade, ter tako postane njen jeziček na tehtnici (potem ko je dolgo zanikal, da bi to kdaj bil!), nas izpostavlja veliki nevarnosti političnega spopada brez primere pri najbolj občutljivem vprašanju – šolstvu.  

O omenjenem zakonskem predlogu bi bilo namreč potrebno najprej doseči širok politični konsenz, ne pa ga zgolj prepustiti v sprejemanje s potrebno večino: v zgodovini slovenskega parlamenta Državni svet še nikoli ni izglasoval veta na zakon o pravicah narodnih skupnosti! Da bi dosegli drugačen rezultat, bi bilo treba delati timsko, vzpostaviti mrežo odnosov – ne le znotraj italijanske narodne skupnosti, temveč tudi s civilno družbo in vsemi političnimi strankami. Da bi dosegli želeni cilj bi bilo potrebno več časa oziroma s procesom za izboljšanje zakonodaje bi bilo potrebno začeti veliko prej.   

Potrebno bi bilo postopati na način, kot je ravnal poslanec italijanske narodne skupnosti, ko je šlo za spremembo volilne zakonodaje na področju volitve poslancev iz vrst narodnih skupnosti. 

Skratka, ubrati bi bilo potrebno metodo, ki sem jo doslej sam uporabljal v odnosu do vseh političnih sil.  Na primer metodo, ki je bila uspešno uporabljena med vsemi procesi pred sprejetjem  zakona o financiranju naše italijanske narodne skupnosti v Sloveniji in na Hrvaškem ter ezulov: z dialogom in s predstavitvijo naših argumentov in potreb vladi, vladni koaliciji in tudi opoziciji - na dvostrankarski način!

 
 

 

Sì, accetto i cookie per avere la migliore esperienza possibile su questo sito web.